V četrtek, 26. 6. zjutraj, ko se je Ljubljana prebujala v oblačno in megleno jutro, se je 15 nadebudnih planink in planincev zbralo pred šolo in se z avtobusom odpeljalo proti Gorenjski. Že v Kranju nas je pozdravilo sonce. V Podljubelju pri Tržiču smo zapustili avtobus, si oprtali nahrbtnike in se podali na dolgo pot proti  1488 m visokim Kofcam v osrčju Karavank.

V četrtek, 26. 6. zjutraj, ko se je Ljubljana prebujala v oblačno in megleno jutro, se je 15 nadebudnih planink in planincev zbralo pred šolo in se z avtobusom odpeljalo proti Gorenjski. Že v Kranju nas je pozdravilo sonce. V Podljubelju pri Tržiču smo zapustili avtobus, si oprtali nahrbtnike in se podali na dolgo pot proti  1488 m visokim Kofcam v osrčju Karavank.

Na Kofcah nas je pričakal prijazen oskrbnik v prijetni planinski koči  z obilnim kosilom. Okrog koče so se sprehajale radovedne krave, hihitajoče koze,  dišala je materina dušica.

V petek zjutraj smo se zbudili v megleno jutro, pojedli zajtrk in se s težkimi nahrbtniki podali proti Velikemu vrhu, ki se ponaša z nadmorsko višino kar 2044 m. Vau! Med vzponom smo  občudovali prelepe  cvetoče gorske travnike, polne encijanov, murk, pogačic … Nekaj metrov  smo se vzpeli celo ob jeklenici.

Na vrhu so nas pozdravile planinske kavke in dež, ki je pršel iz megle, zato smo se kar hitro začeli spuščati.

Ko smo ušli skalam in megli, smo nabirali materino dušico,  gorsko reso in ranjak za čaj, ki nas bo grel pozimi.

Varno smo prišli do Kofc, kjer nas je pričakalo sonce. Pri kosilu nas je kuhar presenetil s pravljičnimi palačinkami, za večerjo pa smo dočakali slavne štruklje s Kofc. Zvečer smo doživeli  (in preživeli) planinski krst in hitro zaspali med pravljico za lahko noč.

V soboto smo se spustili s Kofc, si ogledali skrit Tominčev slap in z majhnim avtobuskom odhiteli k mamam v objem.

Poslovili smo se z obljubo, da se jeseni, ko se začne pouk, hitro spet odpravimo v hribe …

Mentorici: Veronika Szillich in Aleša Dolinar